Preberite si, kaj nam je Ana povedala o svojem navdihujočem delu in o plesni dejavnosti, ki povezuje učence ter obogati šolski vsakdan.

Plesni krožek, ki je prerasel oder

Ko je prišla na šolo, je najprej prevzela vodenje podaljšanega bivanja. Ravnatelj jo je spodbudil, naj razmisli o dodatni dejavnosti, pri kateri bi lahko izrazila svoje interese. Ker je imela širok nabor idej, je preučila šolsko ponudbo in hitro opazila, da ni plesnega krožka za mlajše učence. »Vem, kako radi otroci plešejo, in pomislila sem: ‘Zakaj pa ne?’«

Odločitev se je izkazala za več kot posrečeno. Že v prvem letu se je krožku pridružilo 44 drugošolcev in tretješolcev, leto pozneje pa kar 66 učencev od 1. do 3. razreda. Danes krožek povezuje otroke od 1. do 5. razreda in je postal pomemben del šolskega utripa. Redno nastopajo na šolskih prireditvah ter dogodkih krajevne skupnosti, otroci pa z veseljem stopijo na oder – pogosto je največji izziv ravno to, kako vse razporediti, da lahko vsak pokaže, kar zna.

Ana z nasmehom opiše trenutek, ki ga ne bo nikoli pozabila: »Po zimsko-novoletni prireditvi mi je ravnatelj povedal, da je pri eni od učenk videl ‘krokodilčke v očeh’. Takšnega pristnega navdušenja in ganjenosti se redko vidi.«

S podporo vodstva in ustrezno opremo – zvočnikom, plesno dvorano z ogledali in prostorom, ki omogoča kakovostno izvedbo – je lahko krožek postal dejavnost, v katero se otroci z veseljem vračajo. Ples jim nudi sprostitev, gibanje in priložnost za izražanje, hkrati pa naravno spodbuja medgeneracijsko povezovanje. Ana namenoma izbira tudi slovensko glasbo, saj ji je pomembno, da otroci začutijo, kako močno in lepo se da ustvarjati tudi v slovenščini.

»Jaz sem vedno rada hodila v šolo – kot otrok in zdaj kot učiteljica. Če zaradi plesa kakšen učenec še raje pride v šolo, se počuti bolj suvereno in sprejeto, je moj cilj dosežen.«

Vodilo, ki ga živi vsak dan

Anino življenjsko načelo je preprosto, a globoko: delaj tisto, kar te veseli. Kot pravi, se je temu geslu včasih celo malce posmehovala, danes pa ga razume in ceni povsem drugače. »Ko delaš, kar te resnično veseli, delo ni več le obveznost – je del tebe.«

Spodbuda vsem, ki želijo slediti svojemu navdihu

Ana svoje poslanstvo gradi na pogumu, odprtosti in pripravljenosti poskusiti. Njeno sporočilo je jasno: »Če ne poskusiš, nikoli ne veš.« Verjame, da je v življenju treba imeti pogum – včasih tudi nekaj drznosti. Neuspeh je po njenem mnenju le ena izmed možnosti, nikakor pa ne konec poti. »Najslabše, kar se lahko zgodi, je, da nekaj ne uspe … in potem poskusiš drugače ali pa po drugi poti. Vsak poskus te nekaj nauči, vsak korak, tudi napačen, te lahko pripelje tja, kjer moraš biti.«

Zgodba Ane Koležnik je lep opomnik, kako lahko učitelj s svojim navdihom ustvarja priložnosti, ki bogatijo celotno šolsko skupnost. Plesni koraki otrok, ki se z zaupanjem in navdušenjem postavijo na oder, pa so najboljši dokaz, da navdih, podprt s srčnostjo in predanostjo, vedno najde svojo pot.